Maja Lončar in Petra Božič Blagajac, mednarodno certificirani managerki delovne sreče
Optimizem se vrača!
Čeprav delovne dni še vedno v preveliki meri spremljata stres in preobremenjenost, rezultati že sedme ankete »Kako dobri so naši dnevi pri delu?« kažejo, da se razpoloženje med zaposlenimi izboljšuje.
Zaposleni znova delajo z večjim veseljem – kar 88 % jih pravi, da radi opravljajo svoje delo (lani je bilo takšnih 79%), kar je eden najboljših rezultatov v vseh letih merjenja. Tudi v življenju nasploh smo bolj srečni: 81 % sodelujočih se počuti tako (lani 71 %), povprečna ocena splošne življenjske sreče pa znaša 4,0.
Večina kazalnikov tokrat kaže na pozitiven premik.
Povprečna ocena sreče v delovnem okolju se je dvignila iz lanskih 3,2 na 3,4. Delež tistih, ki svoje okolje opisujejo kot srečno ali zelo srečno, pa je zrasel iz 41 % na 47 %. A zanimivo: kar 42 % sodelujočih je svoje delovno okolje ocenilo z oceno 3 – »niti slabo niti dobro«. Maja Lončar in Petra Božič Blagajac, mednarodno certificirani managerki delovne sreče, pojasnjujeta, da smo ljudje radi v »zlati sredini«: »Tam je delo »v redu«, a ne navdihuje. Udobje drži zaposlene na mestu in ostajajo le senca tega, kar bi lahko postali. Naredijo tisto, kar je nujno, brez pravega zanosa, brez dodatnega koraka. Med njimi je verjetno veliko takšnih, ki so v procesu tihe odpovedi (quiet quitting), ko sicer zasedajo delovno mesto, v bistvu pa je njihov vložek majhen, s svojim delovnim okoljem niso povezani, počutijo se izgubljene.«
Preobremenjenost in odnosi – stari znanci manj dobrih delovnih dni
Na vrhu dejavnikov, ki delajo delovne dni manj dobre, je že sedmo leto zapored preobremenjenost – izbralo jo je 51 % sodelujočih, kar je enako kot lani, a kar 6 odstotnih točk več kot leta 2019, v prvi izvedeni anketi.
Takoj za njo, kot vedno, sledijo odnosi. Dejavnik »Slabo/negativno vzdušje in odnosi med sodelavci (govorice, obrekovanje, podtikanja…)« je izpostavilo 37 % sodelujočih (za 3 odstotne točke manj kot lani), dejavnik »Odnos vodje« 30 % (lani 39 %) in dejavnik »Sodelavci, ki se nenehno pritožujejo« 25 % sodelujočih, za dve odstotni točki manj kot lani.
Rezultati kažejo izboljšanje kakovosti odnosov.
Odnosi z vodjo so letos ocenjeni s 3,8 (lani 3,5), odnosi med sodelavci pa s 3,9 (lani 3,7). 66 % sodelujočih svoj odnos z vodjo ocenjuje s 4 ali 5 (lani le 54%), 72 % pa tako vidi tudi odnose s sodelavci (lani 63%).
Maja in Petra ob teh podatkih dodajata, da so to številke, ki vlivajo upanje, saj prav odnosi najmočneje vplivajo na to, ali bo delovni dan dober ali slab. »Vodje so tisti, ki so s svojim načinom delovanja in komuniciranja zgled sodelavcem, močno vplivajo na vzdušje v delovnem okolju ter usmerjajo kulturo organizacije, pa naj se tega zavedajo ali ne. Njihovo razpoloženje je nalezljivo; ko se dobro počutijo, to občuti tudi ekipa.«
Delovna sreča je sodoben koncept vodenja, ki temelji na ravnovesju med odnosi in rezultati. V času negotovosti številke in procesi pogosto prevladajo nad ljudmi. Maja in Petra razlagata, da »odnose, čeprav se zavedamo njihovega pomena, prevečkrat preložimo na kdaj »drugič« in upamo, da se bodo uredili sami od sebe. A odnosi zahtevajo namen, pozornost in vsakodnevna prizadevanja. Z dobrimi odnosi gradimo dobro delovno življenje.«
Kdo skrbi za dobro počutje zaposlenih?
A pod površjem optimizma se skrivajo pomembna opozorila.
Pri delu preživimo več kot 13 let svojega odraslega življenja, sodelujoči pa so delovnim okoljem v anketi namenili oceno 3,4. K temu nedvomno prispeva podatek, da pri kar 59 % sodelujočih v anketi nihče organizirano ne skrbi za dobro počutje in delovno srečo zaposlenih oziroma ne vedo, ali kdo skrbi (lani je bilo takšnih 69%).
Tam, kjer pa skrb obstaja, pa je 47% sodelujočih mnenja, da skrbijo »vsi po malem«, 38 % jih je mnenja, da za to skrbi kadrovska služba (lani je bilo takšnih samo 26 %) in 34 % jih meni, da je skrb v rokah vodje. Le pri 12 % sodelujočih imajo managerja delovne sreče (CHO), osebo, ki se strateško ukvarja a pozitivno delovno izkušnjo.
Maja in Petra podatke podpreta z razmišljanjem, da je dobro počutje zaposlenih in delovna sreča v organizacijah še vedno pogosto prepuščeno naključju, brez pravega lastnika, strategije ali načrta. »Sistemska skrb za ljudi potrebuje več strateškega pristopa, saj ustvarjanje spodbudnega in srečnega delovnega okolja predstavlja neizkoriščen potencial. Usklajena in strateško zastavljena prizadevanja na ravni celotne organizacije omogočijo, da skrb za ljudi postane način delovnega življenja. Manager delovne sreče (Chief Happiness Officer) na strateškem nivoju prevzema odgovornost za oblikovanje pozitivnega delovnega okolja, v katerem zaposleni rastejo in se razvijajo, kjer je njihova delovna izkušnja pozitivna – predvsem s pomočjo pozitivne komunikacije ter odprtih odnosov, ki temeljijo na spoštovanju in zaupanju.«
Sodelujoči ostajajo zavezani svojemu delu, a bi jih le 58 % svojega delodajalca priporočilo drugim. 43 % sodelujočih je v zadnjem letu razmišljalo o menjavi službe (lani kar 53 %) in le 8 % jih je dejansko zamenjalo delodajalca ali so v postopku menjave.
Kaj nas torej čaka?
Človečnost se vrača v organizacije; počasi, a vztrajno. Odnosi se krepijo, optimizem raste, vodje postajajo bolj zavedni. Če želimo, da optimizem postane stalnica in ne le trenutni odsev upanja, bo treba delovno srečo postaviti na strateško agendo in se soočiti s strukturnimi spremembami. Dokler bo skrb za ljudi »odgovornost vseh po malem«, bo to pomenilo, da dejansko ni odgovornost nikogar. Dobro počutje ni dodatna naloga – je strateška odločitev in del kulture. Ker srečen in zavzet človek premika meje, razmišlja odprto in je pripravljen narediti korak več, tudi iz cone udobja. Ljudje smo srce vsake organizacije. Mi ustvarjamo vrednost, inovacije, kulturo in uspeh.
